Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
Eden plodnejših slovensko-kanadskih glasbenikov, pevcev, avtorjev obeležuje 25 let bogate umetniške poti. Galovo ustvarjanje od nekdaj presega meje žanrov – od avtorske glasbe, preko poezije, jazza, svobodno improvizirane glasbe, orkestralnih del, folka i
Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana, Slovenia — Payant
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija , niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih komične pa tudi mračne plati, ter družbe, ki je prežeta s kontradikcijami in zlaganostjo. Čeprav gre tu za družbo beneških meščanov 18. stoletja, učinkujejo danes njihovo čustvovanje in ravnanje, pa tudi družbeni mehanizmi, ki jih določajo, nenavadno prepoznavno in sodobno.
Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.
Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ko slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.
Veliki diktator je najznamenitejši film Britanca Charlieja Chaplina, posnet v Združenih državah Amerike, še preden so se te vojaško udeležile druge svetovne vojne. Zanj je napisal scenarij, ga režiral, produciral in v njem tudi odigral obe glavni vlogi – brezimnega brivca judovskega rodu in Adenoida Hynkla, njemu na las podobnega diktatorja Tomanie. Chaplin je v... View Article \n
Z Zdravnico (2019) je Robert Icke preoblikoval igro Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi (1912), njenega protagonista spremenil v protagonistko ter njen problem poglobil s prestavitvijo v sodobnost. Poleg Schnitzlerjeve kritičnosti do dunajskega antisemitizma vpeljuje Icke vrsto novih motivov: toksičnost javnega mnenja, usmerjanega prek družbenih medijev, cenenih časopisov, TV-soočanj; zlorabo zasebnega v javni sferi, agresivnost nekaterih identitetnih... View Article \n
Z Zdravnico (2019) je Robert Icke preoblikoval igro Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi (1912), njenega protagonista spremenil v protagonistko ter njen problem poglobil s prestavitvijo v sodobnost. Poleg Schnitzlerjeve kritičnosti do dunajskega antisemitizma vpeljuje Icke vrsto novih motivov: toksičnost javnega mnenja, usmerjanega prek družbenih medijev, cenenih časopisov, TV-soočanj; zlorabo zasebnega v javni sferi, agresivnost nekaterih identitetnih politik, vztrajnost navidez preseženih normativov – a tudi profesionalne etike ne pusti neomadeževane.
»Ne moreš preprečiti, da bi ptice žalosti letele nad tvojo glavo, lahko pa preprečiš, da se ugnezdijo v tvojih laseh.« Kitajski pregovor Macmillan pravi, da se prek tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda še bolj kot kadarkoli. Ali kot pravi Ciril... View Article \n
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
»Ne moreš preprečiti, da bi ptice žalosti letele nad tvojo glavo,
lahko pa preprečiš, da se ugnezdijo v tvojih laseh.«
Kitajski pregovor
Macmillan pravi, da se prek tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda še bolj kot kadarkoli. Ali kot pravi Ciril Zlobec: »Človek je odprt izdelek. Nedokončano bitje, ki se vse svoje ozaveščeno življenje sprašuje, kdo oziroma kaj je, kaj bi moral biti, kaj ne zmore biti, kaj bi ne smel biti … Tako si ustvari lastno bivanjsko filozofijo, ki temelji izključno na izkustvenih trenutkih našega časa. Kot taka je zanj najgloblja in edina.«
V časovni matrici, ki nas zaklepa in straši pred vidnimi in nevidnimi nevarnostmi, smo prav gotovo močneje podvrženi odvisnostim, stresu, depresiji in samomoru. Nezmožnost posega v mehanizem apatične družbe nas hromi in umsko kot tudi telesno letenje se umakne zlovešči realnosti, ki duši kreativno svobodo. »Če hočeš danes preživeti, si moraš znati predstavljati, da bo jutri boljše, kot je bilo včeraj,« pravi Pripovedovalec. In kaj, če depresivne motnje, motnje mišljenja, občutki krivde, manjvrednosti in obupanosti pripeljejo tako daleč, da človek ne vidi več izhoda? Pripovedovalec, kot pravi avtor igralcu v monopsihodrami Vse sijajne stvari , prek travmatičnih življenjskih izkušenj pokaže rešitev. Izpove svojo zgodbo: v njej začne že v zgodnji mladosti pisati seznam vseh sijajnih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Seznam je postajal vse obširnejši, z njim pa se je porajalo spoznanje, da bi bilo zapustiti in predčasno oditi nesmiselno. Prišel je do številke milijon. Milijon stvari, za katere je vredno živeti. Stvari na seznamu morajo biti izjemno čudovite, nematerialne in morajo osmišljati življenje. Od sedemletnega fantiča in prvega zapisa »Sladoled« prek pubertetnega »Zmagati v nečem« do »Plesati, ko si sam« ali pa »Prebrati nekaj, kar natančno opredeli, kar občutiš, pa nisi našel besed, da bi to izrazil« ali »Gledati
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija , niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih komične pa tudi mračne plati, ter družbe, ki je prežeta s kontradikcijami in zlaganostjo. Čeprav gre tu za družbo beneških meščanov 18. stoletja, učinkujejo danes njihovo čustvovanje in ravnanje, pa tudi družbeni mehanizmi, ki jih določajo, nenavadno prepoznavno in sodobno.
Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.
Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ko slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.
Ljubljana's SONICA, an annual music festival that covers diverse trends in contemporary music and sonic arts, announces its 18th edition, taking place at various locations across the Slovenian capital from 5 to 14 November. This year's theme Celestial Shelters brings installations, sound art pieces, electronic and experimental music performances as well as DJ sets with the power to transform our p
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo... View Article \n
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev.
Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?
Jonas Hassen Khemiri’s The Hundred We Are (2009), which earned the Swedish author the Norwegian Hedda Award for Best New Play, is playful and intense, intimate and enigmatic, direct and all-embracing. Three women appear on stage, though perhaps there is only one, or perhaps all three are versions of the same self. Together they speak... View Article \n
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija , niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih komične pa tudi mračne plati, ter družbe, ki je prežeta s kontradikcijami in zlaganostjo. Čeprav gre tu za družbo beneških meščanov 18. stoletja, učinkujejo danes njihovo čustvovanje in ravnanje, pa tudi družbeni mehanizmi, ki jih določajo, nenavadno prepoznavno in sodobno.
Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.
Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ko slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev.
Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?
Jonas Hassen Khemiri’s The Hundred We Are (2009), which earned the Swedish author the Norwegian Hedda Award for Best New Play, is playful and intense, intimate and enigmatic, direct and all-embracing. Three women appear on stage, though perhaps there is only one, or perhaps all three are versions of the same self. Together they speak about life and the countless choices that shape it. They are born, start to walk, fall in love, travel the world, become activists, poets, dental hygienists; they have thousands of female lovers or a single conventional husband; they begin affairs with a charming stranger on a train; they settle down, rebel, remember, forget, dream, and begin again, and try over and over and over again. Which of these stories is true? Or are they all true? A web of possible lives, permutations of identity and experience unfold before us. Archetypal female figures spanning three generations create a kaleidoscopic image of shifting colours that leap into the parallel universes of the multiverse of all existing hypothetical existences.
Khemiri reflects on the multiplicity within every individual, on the unreliability of memory, and on the lies we tell ourselves in order to continue along the paths we have chosen while still dreaming of those we did not take. This map stems from a specifically female experience; it plays with social stereotypes while questioning whether being trapped in domesticity, ordinariness, and expected social roles is an insignificant problem in view of the cataclysms of the modern world. How can we, amidst all this, prevent the betrayal of our younger, brighter, more radical, and more ambitious selves? Where are all the poems we never wrote, all the awards we never won, all the experiences we never had? And what lies hidden beneath the tight lid? Traumatic memories, discarded ideals, shattered mirrors? The play cleverly and humorously captures the questions we all inevitably ask ourselves, while tomorrow and again tomorrow and a
What started on the Slovenian coast is making its way to one of the country’s most iconic dancefloors. For the first time, STELLAR takes over Klub K4 for a night built around the sound that has shaped our collective from the beginning. For our first chapter at K4, we welcome Janeret — Barcelona-based DJ and producer known for his deep, atmospheric and groove-driven sound, moving effortlessly betwe
On Friday, 6 November, we’re bringing JIMPSTER, a true legend of deep house, to Publika Bar Klub. Joining him is local house legend PAOLO BARBATO, alongside LUCA EFFE who’ll be with us behind the decks. We’ll also be celebrating KraAl’s birthday! He’s teaming up with IVAN PRACCA for a B2B set—and you’re all invited to join the party. One night, a shared love of house and plenty of reasons to dance
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih bulvark in s satiričnim humorjem pripovedujejo o časih, ki so minili, o gledališču, ki je prisotno le kot spomin preteklosti, izgubljeni ideal.
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih... View Article \n
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo... View Article \n
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev.
Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih bulvark in s satiričnim humorjem pripovedujejo o časih, ki so minili, o gledališču, ki je prisotno le kot spomin preteklosti, izgubljeni ideal.
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih bulvark in s satiričnim humorjem pripovedujejo o časih, ki so minili, o gledališču, ki je prisotno le kot spomin preteklosti, izgubljeni ideal.
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev.
Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev. Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?
🔥 BRUNO RAČKI – NOVA ZVEZDA REGIONALNE GLASBENE SCENE PRIHAJA V LJUBLJANO! 🔥 Eno najbolj vročih mladih imen na regionalni glasbeni sceni prihaja v Slovenijo! 🇸🇮 Bruno Rački bo 7. novembra 2026 nastopil v ljubljanski Cvetličarni. 📍 CVETLIČARNA, LJUBLJAN
Jonas Hassen Khemiri’s The Hundred We Are (2009), which earned the Swedish author the Norwegian Hedda Award for Best New Play, is playful and intense, intimate and enigmatic, direct and all-embracing. Three women appear on stage, though perhaps there is only one, or perhaps all three are versions of the same self. Together they speak about life and the countless choices that shape it. They are born, start to walk, fall in love, travel the world, become activists, poets, dental hygienists; they have thousands of female lovers or a single conventional husband; they begin affairs with a charming stranger on a train; they settle down, rebel, remember, forget, dream, and begin again, and try over and over and over again. Which of these stories is true? Or are they all true? A web of possible lives, permutations of identity and experience unfold before us. Archetypal female figures spanning three generations create a kaleidoscopic image of shifting colours that leap into the parallel universes of the multiverse of all existing hypothetical existences. Khemiri reflects on the multiplicity within every individual, on the unreliability of memory, and on the lies we tell ourselves in order to continue along the paths we have chosen while still dreaming of those we did not take. This map stems from a specifically female experience; it plays with social stereotypes while questioning whether being trapped in domesticity, ordinariness, and expected social roles is an insignificant problem in view of the cataclysms of the modern world. How can we, amidst all this, prevent the betrayal of our younger, brighter, more radical, and more ambitious selves? Where are all the poems we never wrote, all the awards we never won, all the experiences we never had? And what lies hidden beneath the tight lid? Traumatic memories, discarded ideals, shattered mirrors? The play cleverly and humorously captures the questions we all inevitably ask ourselves, while tomorrow and again tomorrow and again tomorrow slowly slips from day to day, to the very last syllable of time… What if we could start over?
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih... View Article \n
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih bulvark in s satiričnim humorjem pripovedujejo o časih, ki so minili, o gledališču, ki je prisotno le kot spomin preteklosti, izgubljeni ideal.
[ NAPOVEDUJEMO ]🎶 Legenda se vrača v Ljubljano.🎶 ✨ BOB DYLAN ✨📍 Arena Stožice, Ljubljana 📅 9. november 2026 🎟️ Začetek prodaje vstopnic v sredo, 22. julija, ob 11.00 na Eventim.si ➡️ bit.ly/BobDylanLJ Po enajstih letih se v Slovenijo vrača Bob Dylan – ed
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo... View Article \n
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih bulvark in s satiričnim humorjem pripovedujejo o časih, ki so minili, o gledališču, ki je prisotno le kot spomin preteklosti, izgubljeni ideal.
Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih bulvark in s satiričnim humorjem pripovedujejo o časih, ki so minili, o gledališču, ki je prisotno le kot spomin preteklosti, izgubljeni ideal.
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev.
Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?
Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega... View Article \n
Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega dirigenta ter iransko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo.
Dogodek poteka v standardnih okvirih, a posamezni prispevki se vedno bolj odmikajo od izhodišča, postajajo subjektivni, in namesto da bi z znanstveno metodologijo razpravljali o iranski problematiki, se vedno bolj banalni, anekdotični in ezoterični konferenčni govori spreminjajo v absurdno farso. Premislek o razlikah med verskim tradicionalizom in humanističnim racionalizmom, v luči obravnavane teme, postaja vse bolj, kot pravi eden izmed udeležencev, spopad med Alahom in Coca-Colo.
»V trenutku sedanjosti, v katerem smo priča, da sta človek in človekova pravica v večini sveta spregledana, prioritetni pa sila in oblast. Ko je mižanje civilistov na Zahodu potolaženo z begom v verski tradicionalizem ali ciničnost humanističnega racionalizma. Ko je podedovana kulturna prtljaga izgovor za ksenofobijo, rasizem, nacionalizem in neokusno superiornost belega človeka. Takrat začne Viripajev brez veliko besed vzbujati občutek krivde,« zapiše režiserka Nina Rajić Kranjac.
Ivan Viripajev, dramatik in režiser, živi v Varšavi, kamor se je umaknil pred režimom Ruske federacije, njegove igre uprizarjajo od ZDA do Južne Koreje. Njegovo delo je slovenskemu občinstvu dobro znano, z dramo Iranska konferenca pa se prvič pojavlja na odru SNG Drama Ljubljana.
Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega... View Article \n
Četudi sega rojstvo kultne gledališke in filmske klasike Tramvaj Poželenje v daljno leto 1947, besedilo še zmeraj prepriča s kompleksnostjo medčloveških odnosov in naš čas v njem odzvanja v temah razmerij med spoloma pretežno patriarhalne družbe, razrednih razlik in izginjajočega srednjega sloja. Drama osvetljuje konflikt dveh svetov, realnega in fiktivnega, danes še bolj brutalno kot... View Article \n
Uriah Heep – The Magician’s Farewell Tour 📍 Cvetličarna, Ljubljana, Slovenia 📅 11 November 2026 🕗 Start: 20:00 British hard rock legends Uriah Heep are bringing their final “The Magician’s Farewell” tour to Ljubljana. With a career spanning more than 5
[ VSTOPNICE V PRODAJI! ] ➡ bit.ly/GoranVincic11112026 GORAN VINČIĆ – VINČA ✨ Eden najbolj priljubljenih stand-up komikov v regiji prihaja v Ljubljano – premierno v Sloveniji z novim showom »Komedija je resna stvar«. 📅 11. november 2026 📍 Cankarjev dom, Lj
Erjavčeva cesta 15, 1000 Ljubljana, Slovenija — Payant
Although A Streetcar Named Desire, a cult classic of theatre and film, dates back to 1947, the play remains captivating due to its complexity of personal relationships. It does reverberate with our present moment, especially in view of its portrayal of gender issues in a predominantly patriarchal society, class divisions and the disappearing middle-class. Presenting... View Article \n
Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega dirigenta ter iransko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo.
Dogodek poteka v standardnih okvirih, a posamezni prispevki se vedno bolj odmikajo od izhodišča, postajajo subjektivni, in namesto da bi z znanstveno metodologijo razpravljali o iranski problematiki, se vedno bolj banalni, anekdotični in ezoterični konferenčni govori spreminjajo v absurdno farso. Premislek o razlikah med verskim tradicionalizom in humanističnim racionalizmom, v luči obravnavane teme, postaja vse bolj, kot pravi eden izmed udeležencev, spopad med Alahom in Coca-Colo.
»V trenutku sedanjosti, v katerem smo priča, da sta človek in človekova pravica v večini sveta spregledana, prioritetni pa sila in oblast. Ko je mižanje civilistov na Zahodu potolaženo z begom v verski tradicionalizem ali ciničnost humanističnega racionalizma. Ko je podedovana kulturna prtljaga izgovor za ksenofobijo, rasizem, nacionalizem in neokusno superiornost belega človeka. Takrat začne Viripajev brez veliko besed vzbujati občutek krivde,« zapiše režiserka Nina Rajić Kranjac.
Ivan Viripajev, dramatik in režiser, živi v Varšavi, kamor se je umaknil pred režimom Ruske federacije, njegove igre uprizarjajo od ZDA do Južne Koreje. Njegovo delo je slovenskemu občinstvu dobro znano, z dramo Iranska konferenca pa se prvič pojavlja na odru SNG Drama Ljubljana.
Četudi sega rojstvo kultne gledališke in filmske klasike Tramvaj Poželenje v daljno leto 1947, besedilo še zmeraj prepriča s kompleksnostjo medčloveških odnosov in naš čas v njem odzvanja v temah razmerij med spoloma pretežno patriarhalne družbe, razrednih razlik in izginjajočega srednjega sloja. Drama osvetljuje konflikt dveh svetov, realnega in fiktivnega, danes še bolj brutalno kot ob krstni uprizoritvi.
Although A Streetcar Named Desire , a cult classic of theatre and film, dates back to 1947, the play remains captivating due to its complexity of personal relationships. It does reverberate with our present moment, especially in view of its portrayal of gender issues in a predominantly patriarchal society, class divisions and the disappearing middle-class. Presenting the conflict between two worlds, the real and the fictional, the play is even more brutal now than when it was first staged.
Četudi sega rojstvo kultne gledališke in filmske klasike Tramvaj Poželenje v daljno leto 1947, besedilo še zmeraj prepriča s kompleksnostjo medčloveških odnosov in naš čas v njem odzvanja v temah razmerij med spoloma pretežno patriarhalne družbe, razrednih razlik in izginjajočega srednjega sloja. Drama osvetljuje konflikt dveh svetov, realnega in fiktivnega, danes še bolj brutalno kot... View Article \n
Četudi sega rojstvo kultne gledališke in filmske klasike Tramvaj Poželenje v daljno leto 1947, besedilo še zmeraj prepriča s kompleksnostjo medčloveških odnosov in naš čas v njem odzvanja v temah razmerij med spoloma pretežno patriarhalne družbe, razrednih razlik in izginjajočega srednjega sloja. Drama osvetljuje konflikt dveh svetov, realnega in fiktivnega, danes še bolj brutalno kot ob krstni uprizoritvi.
Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega... View Article \n
Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega dirigenta ter iransko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo.
Dogodek poteka v standardnih okvirih, a posamezni prispevki se vedno bolj odmikajo od izhodišča, postajajo subjektivni, in namesto da bi z znanstveno metodologijo razpravljali o iranski problematiki, se vedno bolj banalni, anekdotični in ezoterični konferenčni govori spreminjajo v absurdno farso. Premislek o razlikah med verskim tradicionalizom in humanističnim racionalizmom, v luči obravnavane teme, postaja vse bolj, kot pravi eden izmed udeležencev, spopad med Alahom in Coca-Colo.
»V trenutku sedanjosti, v katerem smo priča, da sta človek in človekova pravica v večini sveta spregledana, prioritetni pa sila in oblast. Ko je mižanje civilistov na Zahodu potolaženo z begom v verski tradicionalizem ali ciničnost humanističnega racionalizma. Ko je podedovana kulturna prtljaga izgovor za ksenofobijo, rasizem, nacionalizem in neokusno superiornost belega človeka. Takrat začne Viripajev brez veliko besed vzbujati občutek krivde,« zapiše režiserka Nina Rajić Kranjac.
Ivan Viripajev, dramatik in režiser, živi v Varšavi, kamor se je umaknil pred režimom Ruske federacije, njegove igre uprizarjajo od ZDA do Južne Koreje. Njegovo delo je slovenskemu občinstvu dobro znano, z dramo Iranska konferenca pa se prvič pojavlja na odru SNG Drama Ljubljana.
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo... View Article \n
📅12. novembra ob 20. uri 📍 Gallusova dvorana, Cankarjev dom / Ljubljana Zamisli: https://www.youtube.com/watch?v=o3_tSkrhRxw Josipa Lisac se uvršča med umetnice, ki presegajo pojem pevke – je glasbeni svet zase. Njena uspešna pot, dolga več kot pet deset
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo se, shodijo, se zaljubijo, potujejo po svetu, postanejo aktivistke, postanejo pesnice, postanejo dentalne higieničarke, imajo na tisoče ljubimk ali pa enega samega konvencionalnega moža, imajo razmerje s šarmantnim neznancem na vlaku, se ustalijo, se uprejo, se spominjajo, pozabljajo, sanjajo, poskušajo znova in znova in znova. Katera od teh zgodb je resnična? Ali so morda vse? Pred nami se vrstijo permutacije in kombinacije enega, treh, vseh mogočih življenj. Arhetipski liki žensk treh generacij ustvarjajo kalejdoskopsko sliko spremenljivih barv, ki preskakujejo v paralelna vesolja multiverzuma vseh obstoječih hipotetičnih obstojev.
Khemiri s tem razmišlja o mnogoterosti individualnega, o nezanesljivi naravi spomina in o lažeh, ki si jih pripovedujemo, da lahko še naprej hodimo po poti, ki smo jo izbrale, in sanjarimo o vseh odcepih, za katere se nismo odločile. Ta zemljevid izhaja iz specifično ženske izkušnje, se poigrava z družbenimi stereotipi in se hkrati sprašuje, ali je ujetost v domačnost, navadnost in pričakovane socialne vloge v luči kataklizem sodobnega sveta nepomemben problem. Kako lahko znotraj vsega tega preprečimo izdajstvo svojih mlajših, svetlejših, radikalnejših in ambicioznejših jazov? Kje so vse pesmi, ki jih nismo napisale, vse nagrade, ki jih nismo osvojile, vse izkušnje, ki jih nismo doživele? In kaj se skriva pod tesnim pokrovom – travmatični spomini, odvrženi ideali, razbita ogledala? Igra lucidno in humorno zajame vprašanja, ki si jih vse neizogibno zastavljamo, medtem ko jutri in spet jutri in spet jutri počasi polzi od dne do dne, do zadnjega zloga časa … Kaj pa, če bi lahko začele znova?
SOLO JAZZ & LINDY HOP vikend delavnica - REMY KOUAKOU KOUAME -English below- Zelo smo veseli, da lahko v našem studiu gostimo Remya, ki bo vodil dvodnevno delavnico Solo Jazza in Lindy Hopa! 🔸 O Remyu Remy je hip hop DJ in plesalec, specializiran
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija , niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih komične pa tudi mračne plati, ter družbe, ki je prežeta s kontradikcijami in zlaganostjo. Čeprav gre tu za družbo beneških meščanov 18. stoletja, učinkujejo danes njihovo čustvovanje in ravnanje, pa tudi družbeni mehanizmi, ki jih določajo, nenavadno prepoznavno in sodobno.
Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.
Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ko slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.
Bettina Wilpert je sodobna nemška pisateljica mlajše generacije; doslej je objavila tri romane in že s prvencem Nichts, was uns passiert (2018), ki je leta 2020 izšel tudi v slovenščini z naslovom Kar se nam ne dogaja, pritegnila pozornost bralske in kritiške javnosti ter zanj prejela več nagrad in priznanj. Roman se tematsko sicer navezuje... View Article \n
Bettina Wilpert je sodobna nemška pisateljica mlajše generacije; doslej je objavila tri romane in že s prvencem Nichts, was uns passiert (2018), ki je leta 2020 izšel tudi v slovenščini z naslovom Kar se nam ne dogaja , pritegnila pozornost bralske in kritiške javnosti ter zanj prejela več nagrad in priznanj. Roman se tematsko sicer navezuje na gibanji #samoJApomeniJA in #jaztudi, a je eno tistih redkih sodobnih umetniških del, ki se pri obravnavi intimnih in družbenih posledic posilstva in njegove prijave izognejo moralizmu, aktivizmu in apriornemu obsojanju. V zanimivo strukturirani in rašomonsko zapisani pripovedi, umeščeni v urbano študentsko okolje zdajšnje Nemčije, avtorica tenkočutno in poglobljeno opozori na kompleksnost vprašanj, ki so na prvi pogled preprosta in zato večinoma tudi sprožajo hitre odgovore in črno-bela stališča.
Tema, ki je žal še zmeraj ali celo čedalje bolj aktualna, je vzbudila zanimanje tudi za prenos v druge umetnostne žanre: leta 2023 je Julia C. Kaiser po romanu posnela TV-film, že leto po izidu pa je nastala tudi prva od številnih gledaliških in radijskih priredb. Dramatizacijo, ki bo uprizorjena v Mali Drami, sta podpisala mlada dramaturga Lara Fritz in Philipp Matthias Müller. Kljub naslonitvi na prozo je njuno delo avtonomen dramski tekst, ki na več ravneh predvideva uporabo gledaliških izraznih sredstev; v odrski jezik ne prenaša zgolj zgodbe, temveč poskuša vanj prevesti tudi formalne prvine romana: linearno pripovedno linijo avtorica namreč nenehno prelamlja, s kratkimi flashbacki po potrebi potuje v času, prepleta različne govorne položaje itn.
Dramatizacija je z zmanjšanjem velikega števila oseb v romanu na štiri nastopajoče in z inteligentno strnitvijo epskega dejanja v dramsko ne le poskrbela za ekonomičnost, temveč tudi omogočila specifičnost vsakokratnega avtorskega pristopa.
Končno je tu vikend, ko se spet pojavi dovoljšen izgovor za se odlepiti od tvoje osebne naprave neskončnega emocionalnega kockanja in se podati na nočno romanje čez opustošeno mesto. Po nekaj pirih s svojimi nonšalantnimi prijatelji se odpravite do zadnjega kraja v mestu, kjer oblasti še niso uspešno zajarmile svobodne volje in kjer se še najde kakšna iskra strasti; toraj na varnostno-tvegano obmo
13.11. / K4 / Ljubljana In Between re|lined × AMOTIK We meet again in between. A space with no location. No name. No definition. Some things disappear when you name them. It’s nowhere and everywhere. For a few hours, it exists. Then, by morning, it’s gone. Or maybe it isn’t. Follow the sound and find out.;) // FLINTA* & LGBTQIA+ friendly. Zero tolerance for harassment. Respect the space, respect e
Slayvenija is back after a turbulent period of both personnel and government changes. Only this time, in line with the current political climate, we're feeling a little less -venija and a little more Slay. The first state ceremony of the new Slayvenija, titled SLAY2SLAY, will take place on 13th of November at our beloved home venue, Channel Zero. On this special occasion, after months of negotiati
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
Bettina Wilpert je sodobna nemška pisateljica mlajše generacije; doslej je objavila tri romane in že s prvencem Nichts, was uns passiert (2018), ki je leta 2020 izšel tudi v slovenščini z naslovom Kar se nam ne dogaja, pritegnila pozornost bralske in kritiške javnosti ter zanj prejela več nagrad in priznanj. Roman se tematsko sicer navezuje... View Article \n
Vstopnice že v prodaji prek OnParole! 22€ v predprodaji, 25€ na dan koncerta. https://www.on-parole.com/si/domov/10811-aephanemer-ljubljana-14112026-vstopnica.html Tickets already available through OnParole! 22€ in presale, 25€ on show day. https://www.on
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija , niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih komične pa tudi mračne plati, ter družbe, ki je prežeta s kontradikcijami in zlaganostjo. Čeprav gre tu za družbo beneških meščanov 18. stoletja, učinkujejo danes njihovo čustvovanje in ravnanje, pa tudi družbeni mehanizmi, ki jih določajo, nenavadno prepoznavno in sodobno.
Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.
Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ko slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.
Bettina Wilpert je sodobna nemška pisateljica mlajše generacije; doslej je objavila tri romane in že s prvencem Nichts, was uns passiert (2018), ki je leta 2020 izšel tudi v slovenščini z naslovom Kar se nam ne dogaja , pritegnila pozornost bralske in kritiške javnosti ter zanj prejela več nagrad in priznanj. Roman se tematsko sicer navezuje na gibanji #samoJApomeniJA in #jaztudi, a je eno tistih redkih sodobnih umetniških del, ki se pri obravnavi intimnih in družbenih posledic posilstva in njegove prijave izognejo moralizmu, aktivizmu in apriornemu obsojanju. V zanimivo strukturirani in rašomonsko zapisani pripovedi, umeščeni v urbano študentsko okolje zdajšnje Nemčije, avtorica tenkočutno in poglobljeno opozori na kompleksnost vprašanj, ki so na prvi pogled preprosta in zato večinoma tudi sprožajo hitre odgovore in črno-bela stališča.
Tema, ki je žal še zmeraj ali celo čedalje bolj aktualna, je vzbudila zanimanje tudi za prenos v druge umetnostne žanre: leta 2023 je Julia C. Kaiser po romanu posnela TV-film, že leto po izidu pa je nastala tudi prva od številnih gledaliških in radijskih priredb. Dramatizacijo, ki bo uprizorjena v Mali Drami, sta podpisala mlada dramaturga Lara Fritz in Philipp Matthias Müller. Kljub naslonitvi na prozo je njuno delo avtonomen dramski tekst, ki na več ravneh predvideva uporabo gledaliških izraznih sredstev; v odrski jezik ne prenaša zgolj zgodbe, temveč poskuša vanj prevesti tudi formalne prvine romana: linearno pripovedno linijo avtorica namreč nenehno prelamlja, s kratkimi flashbacki po potrebi potuje v času, prepleta različne govorne položaje itn.
Dramatizacija je z zmanjšanjem velikega števila oseb v romanu na štiri nastopajoče in z inteligentno strnitvijo epskega dejanja v dramsko ne le poskrbela za ekonomičnost, temveč tudi omogočila specifičnost vsakokratnega avtorskega pristopa.
New seasons bring new ideas, diving into different genres and perspectives while maintaining the old spirit - it's time ... for another Just A Dance! We've finally rescheduled with Lottie & Lerro after they missed our anniversary in May, so be on the lookout for their main floor takeover - or maybe even a b2b, who knows? They will be joined by Mornik, who will share his broad collection of obscure
Bettina Wilpert je sodobna nemška pisateljica mlajše generacije; doslej je objavila tri romane in že s prvencem Nichts, was uns passiert (2018), ki je leta 2020 izšel tudi v slovenščini z naslovom Kar se nam ne dogaja , pritegnila pozornost bralske in kritiške javnosti ter zanj prejela več nagrad in priznanj. Roman se tematsko sicer navezuje na gibanji #samoJApomeniJA in #jaztudi, a je eno tistih redkih sodobnih umetniških del, ki se pri obravnavi intimnih in družbenih posledic posilstva in njegove prijave izognejo moralizmu, aktivizmu in apriornemu obsojanju. V zanimivo strukturirani in rašomonsko zapisani pripovedi, umeščeni v urbano študentsko okolje zdajšnje Nemčije, avtorica tenkočutno in poglobljeno opozori na kompleksnost vprašanj, ki so na prvi pogled preprosta in zato večinoma tudi sprožajo hitre odgovore in črno-bela stališča.
Tema, ki je žal še zmeraj ali celo čedalje bolj aktualna, je vzbudila zanimanje tudi za prenos v druge umetnostne žanre: leta 2023 je Julia C. Kaiser po romanu posnela TV-film, že leto po izidu pa je nastala tudi prva od številnih gledaliških in radijskih priredb. Dramatizacijo, ki bo uprizorjena v Mali Drami, sta podpisala mlada dramaturga Lara Fritz in Philipp Matthias Müller. Kljub naslonitvi na prozo je njuno delo avtonomen dramski tekst, ki na več ravneh predvideva uporabo gledaliških izraznih sredstev; v odrski jezik ne prenaša zgolj zgodbe, temveč poskuša vanj prevesti tudi formalne prvine romana: linearno pripovedno linijo avtorica namreč nenehno prelamlja, s kratkimi flashbacki po potrebi potuje v času, prepleta različne govorne položaje itn.
Dramatizacija je z zmanjšanjem velikega števila oseb v romanu na štiri nastopajoče in z inteligentno strnitvijo epskega dejanja v dramsko ne le poskrbela za ekonomičnost, temveč tudi omogočila specifičnost vsakokratnega avtorskega pristopa.
Bettina Wilpert je sodobna nemška pisateljica mlajše generacije; doslej je objavila tri romane in že s prvencem Nichts, was uns passiert (2018), ki je leta 2020 izšel tudi v slovenščini z naslovom Kar se nam ne dogaja, pritegnila pozornost bralske in kritiške javnosti ter zanj prejela več nagrad in priznanj. Roman se tematsko sicer navezuje... View Article \n
Bettina Wilpert je sodobna nemška pisateljica mlajše generacije; doslej je objavila tri romane in že s prvencem Nichts, was uns passiert (2018), ki je leta 2020 izšel tudi v slovenščini z naslovom Kar se nam ne dogaja , pritegnila pozornost bralske in kritiške javnosti ter zanj prejela več nagrad in priznanj. Roman se tematsko sicer navezuje na gibanji #samoJApomeniJA in #jaztudi, a je eno tistih redkih sodobnih umetniških del, ki se pri obravnavi intimnih in družbenih posledic posilstva in njegove prijave izognejo moralizmu, aktivizmu in apriornemu obsojanju. V zanimivo strukturirani in rašomonsko zapisani pripovedi, umeščeni v urbano študentsko okolje zdajšnje Nemčije, avtorica tenkočutno in poglobljeno opozori na kompleksnost vprašanj, ki so na prvi pogled preprosta in zato večinoma tudi sprožajo hitre odgovore in črno-bela stališča.
Tema, ki je žal še zmeraj ali celo čedalje bolj aktualna, je vzbudila zanimanje tudi za prenos v druge umetnostne žanre: leta 2023 je Julia C. Kaiser po romanu posnela TV-film, že leto po izidu pa je nastala tudi prva od številnih gledaliških in radijskih priredb. Dramatizacijo, ki bo uprizorjena v Mali Drami, sta podpisala mlada dramaturga Lara Fritz in Philipp Matthias Müller. Kljub naslonitvi na prozo je njuno delo avtonomen dramski tekst, ki na več ravneh predvideva uporabo gledaliških izraznih sredstev; v odrski jezik ne prenaša zgolj zgodbe, temveč poskuša vanj prevesti tudi formalne prvine romana: linearno pripovedno linijo avtorica namreč nenehno prelamlja, s kratkimi flashbacki po potrebi potuje v času, prepleta različne govorne položaje itn.
Dramatizacija je z zmanjšanjem velikega števila oseb v romanu na štiri nastopajoče in z inteligentno strnitvijo epskega dejanja v dramsko ne le poskrbela za ekonomičnost, temveč tudi omogočila specifičnost vsakokratnega avtorskega pristopa.
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija , niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih komične pa tudi mračne plati, ter družbe, ki je prežeta s kontradikcijami in zlaganostjo. Čeprav gre tu za družbo beneških meščanov 18. stoletja, učinkujejo danes njihovo čustvovanje in ravnanje, pa tudi družbeni mehanizmi, ki jih določajo, nenavadno prepoznavno in sodobno.
Osrednji dogodek niza treh komedij je vsakoletni odhod na lepše, letovanje kot izstop iz običajnega življenja, odmik od vsakdanjosti, ki naj bi omogočil doživetje nečesa večjega, izrazitejšega in zato osrečujočega. Ta motiv dobro poznamo tudi danes: počitnice in potovanja radi načrtujemo kot najpomembnejši del življenja, zanikujoč, da se naše resnično življenje dogaja v pogosto pustem in utrujajočem vsakdanu.
Da gre za iluzijo, ki je zaznamovana z modnostjo in samoprevarami, je vedel že Goldoni. Njegovi liki se na letovanje odpravljajo z vročično strastjo, izpolnili pa ga bodo z željo po samopotrjevanju, razkazovanjem lažnih podob svoje domnevne izjemnosti, tekmovanjem v prestižu in razkošju. Lačni potrditve in družbenega statusa sežejo preko lastnih zmožnosti in se izgubijo v samoslepilih. Njihovo razkošje je izposojeno na kredit, ki ga ne morejo odplačati, njihova samozavest zlagana. Ženejo jih predvsem ljubosumje in tekmovalnost ter lažni ponos, ki se bo prej ko slej soočil z lastno praznino. Kar je najhujše, v to logiko je ujeta tudi ljubezen. Zgodba se suče okrog dveh, pravzaprav treh parov mladih ljubimcev, ki bi nemara lahko segli do prave ljubezni, če se le ne bi zapletli v vrtinec samopoveličevanja, praznih iluzij in družbenih konvencij.
During World War II, nearly a million girls and women served in the Soviet army. Some were still teenagers when they became snipers, pilots, mechanics, tank drivers, nurses, or surgeons. They were ready to die for their country, and yet at the same time, they longed more than anything to survive. Decades later, Belarusian journalist... View Article \n
Med drugo svetovno vojno se je v sovjetski vojski borilo milijon deklet in žensk. Nekatere, še najstnice, so postale ostrostrelke, pilotke, mehaničarke, tankistke, bolničarke, kirurginje … Bile so pripravljene umreti za domovino in si hkrati najbolj želele, da ne bi umrle. Več desetletij kasneje je beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič prisluhnila njihovim besedam in... View Article \n
During World War II, nearly a million girls and women served in the Soviet army. Some were still teenagers when they became snipers, pilots, mechanics, tank drivers, nurses, or surgeons. They were ready to die for their country, and yet at the same time, they longed more than anything to survive. Decades later, Belarusian journalist and writer Svetlana Alexievich listened to their stories and their silences. Slowly, these women found the strength to break a long and painful silence and speak about their war.
“The ‘womanly’ war has its own colours, its own smells, its own light, and its own range of feelings,” says Alexievich, who was awarded the Nobel Prize in Literature in 2015 . Like a powerful polyphonic chorus, these voices reveal a war without heroes or spectacular feats, only human beings forced to carry out inhuman tasks, in a world where everyone suffers unbearably: people, animals, and the earth itself.
Med drugo svetovno vojno se je v sovjetski vojski borilo milijon deklet in žensk. Nekatere, še najstnice, so postale ostrostrelke, pilotke, mehaničarke, tankistke, bolničarke, kirurginje … Bile so pripravljene umreti za domovino in si hkrati najbolj želele, da ne bi umrle. Več desetletij kasneje je beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič prisluhnila njihovim besedam in njihovi tišini. Lahko so prekinile dolgoleten boleči molk in spregovorile o svoji vojni.
“Ženska” vojna ima svoje barve, svoje vonje, svojo osvetlitev in svoj lastni nabor čustev, pravi Svetlana Aleksijevič, ki je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost . Kot pretresljiv večglasni zbor nam te ženske pripovedujejo o vojni, v kateri ni junakov in neverjetnih podvigov, samo ljudje, ki opravljajo nečloveško človeško naloge, in v kateri neznosno trpijo vsi, ljudje, živali in zemlja.
»Kaj takó rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder,« je Cankar pred več kot stotimi leti pokomentiral svojo novo igro bratu Karlu. Bi današnja slovenska družbenopolitična elita preživela njegov strupeni pogled? Ali besedna zveza narodov blagor še zmeraj zmaguje? Volivci res nasedamo ideji, da smo ta narod mi? Koga volimo?
Kako klasično dramsko besedilo spregovori o sodobni družbi? In kako lahko gledališče razkrije vzorce nasilja, ki vztrajajo tudi zunaj odra? V okviru priprav na uprizoritev v prihajajoči sezoni bo ljubljansko Dramo obiskal Amir Reza Koohestani, mednarodno uveljavljeni iranski dramatik in režiser. Njegovo ustvarjanje zaznamuje preplet gledališke ter filmske pripovedi in subtilno raziskovanje osebnih ter političnih... View Article \n
Kako klasično dramsko besedilo spregovori o sodobni družbi? In kako lahko gledališče razkrije vzorce nasilja, ki vztrajajo tudi zunaj odra?
V okviru priprav na uprizoritev v prihajajoči sezoni bo ljubljansko Dramo obiskal Amir Reza Koohestani, mednarodno uveljavljeni iranski dramatik in režiser. Njegovo ustvarjanje zaznamuje preplet gledališke ter filmske pripovedi in subtilno raziskovanje osebnih ter političnih razmerij. Njegove uprizoritve povezujejo intimne človeške zgodbe s širšimi družbenimi vprašanji in odpirajo prostor za kritičen premislek o svetu, v katerem živimo.
Ob tej priložnosti si bomo ogledali posnetek njegove izjemne in kritiško izpostavljene uprizoritve Woyzeck Interrupted , nastale v berlinskem Deutsches Theatru . Koohestani v njej Büchnerjevo dramo postavlja v sodobni kontekst ter skozi preplet zasebnih odnosov in družbenih vzorcev odpira vprašanje nasilja nad ženskami in femicida.
Z eminentnim gledališkim ustvarjalcem Amirjem Rezo Koohestanijem se bo pogovarjala ravnateljica Drame, režiserka, pisateljica in kolumnistka Ivana Djilas . V središču režijskega dialoga bodo Koohestanijeva avtorska poetika, njegovo razumevanje odnosa med klasičnim besedilom in sodobnostjo ter možnosti gledališča, da poseže v prostor družbenega in političnega.
O Amirju Rezi Koohestaniju
Amir Reza Koohestani se je rodil leta 1978 v iranskem mestu Širaz. Že v mladosti je začel objavljati kratke zgodbe v lokalnih časopisih in se ukvarjal s filmom. Po kratkem obdobju igralskega udejstvovanja se je posvetil pisanju prvih gledaliških iger za svojo gledališko skupino Mehr Theatre Group. Njegova tretja igra, Ples na kozarcih ( Dance on Glasses , 2001), s katero je gostoval tudi v Sloveniji v okviru festivala Mladi levi, mu je prinesla mednarodno prepoznavnost in podporo več evropskih umetniških vodij gledališč ter gledaliških festivalov.
Med njegova nadaljnja dela sodijo igre Nedavne izkušnje ( Recent Experiences , po izvirnem besedilu kanadsk
»Kaj takó rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder,« je Cankar pred več kot stotimi leti pokomentiral svojo novo igro bratu Karlu. Bi današnja slovenska družbenopolitična elita preživela njegov strupeni pogled? Ali besedna zveza narodov blagor še zmeraj zmaguje? Volivci res nasedamo ideji,... View Article \n
»Kaj takó rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder,« je Cankar pred več kot stotimi leti pokomentiral svojo novo igro bratu Karlu. Bi današnja slovenska družbenopolitična elita preživela njegov strupeni pogled? Ali besedna zveza narodov blagor še zmeraj zmaguje? Volivci res nasedamo ideji, da smo ta narod mi? Koga volimo?
»Kaj takó rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder,« je Cankar pred več kot stotimi leti pokomentiral svojo novo igro bratu Karlu. Bi današnja slovenska družbenopolitična elita preživela njegov strupeni pogled? Ali besedna zveza narodov blagor še zmeraj zmaguje? Volivci res nasedamo ideji,... View Article \n
V koprodukciji z AGRFT bomo predstavili magistrsko delo režiserke Lucije Trobec in dramaturginje Lune Pentek, uprizoritev romana Veronike Simoniti Ivana pred morjem (nagrada kresnik 2020). V monodramski uprizoritvi bo nastopila članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Iva Babić. Pripovedovalka se iz Pariza, kjer živi, vrne v slovensko Primorje, da bi počistila hišo po mamini smrti.... View Article \n
🎶 Don't Miss Sarah Brightman Live in Ljubljana on Friday, November 20, 2026! 🎶 Are you ready to experience Sarah Brightman like never before? With chart-topping hits like Time To Say Goodbye, The Phantom Of The Opera and Lov
Igro Jonathana Spectorja Eureka iz leta 2018 odpira sestanek upravnega odbora na zasebni osnovni šoli v Berkeleyju v Kaliforniji. Politična korektnost, ki preveva te sestanke, naj bi služila načelu popolne vključevalnosti in brezprizivni toleranci do različnih nazorov; ustvarja vtis o skupnosti, sposobni zgraditi zatočišče pred vsakovrstnimi tipi diskriminacije, ki je del tako ameriškega kot tudi našega... View Article \n
[blunout] predstavlja: 🎶 Društvo Mrtvih Pesnikov ⏰ Petek, 20.11.2026 ob 20:30 🧾 https://blunout.si/izdelek/koncert-drustvo-mrtvih-pesnikov/ PS: na voljo je omejeno število vstopnic ‼ DRUŠTVO MRTVIH PESNIKOV + JON VITEZIČ BLUNOUT DOMŽALE PETEK, 20. NOVEMB
Ljubljanska cesta 72, 1230 Domzale, Slovenia — Payant
Lucy Kirkwood se uvršča v sam vrh sodobne svetovne dramatike. V igri Komarji izpostavi intrigantno bojišče med skrajnimi protipoli človeških usod in resnic. V središču dogajanja sta sestri Alice in Jenny. Alice je vrhunska znanstvenica na pragu zgodovinskega odkritja in svojemu delu posveča ves svoj čas, energijo in talent. Jenny je obremenjena z izgubo, skrbjo... View Article \n
»Ne moreš preprečiti, da bi ptice žalosti letele nad tvojo glavo, lahko pa preprečiš, da se ugnezdijo v tvojih laseh.« Kitajski pregovor Macmillan pravi, da se prek tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda še bolj kot kadarkoli. Ali kot pravi Ciril... View Article \n
Med drugo svetovno vojno se je v sovjetski vojski borilo milijon deklet in žensk. Nekatere, še najstnice, so postale ostrostrelke, pilotke, mehaničarke, tankistke, bolničarke, kirurginje … Bile so pripravljene umreti za domovino in si hkrati najbolj želele, da ne bi umrle. Več desetletij kasneje je beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič prisluhnila njihovim besedam in... View Article \n
The Endemit tribe is settling down in Kino Šiška after years of searching for the right underground residency – to stir up the capital as it once did in the legendary halls of old Rog. RAVE ON x ENDEMIT is not a rave. It’s a cultural event at the highest level, opening with the screening of RAVE ON, an existential rave odyssey and a deep dive into Berlin’s club scene. The common denominator of the
Music Reactions continues its regional tour and arrives in Ljubljana on 21 November, where a night at the legendary K4 club awaits us! Headlining the lineup is Daniella Da Silva, joined by familiar names from the local and regional electronic scene: 2HOT, MNTR, Moraitov, Nobena, Olivia Swim, Stameni and Tex.
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo... View Article \n
Carlo Goldoni, pogosto imenovan italijanski Molière, ni le najpomembnejši italijanski komediograf, ampak tudi eden najpomembnejših avtorjev moderne komedije. Letoviška trilogija, niz treh komedij, ki jih v zadnjih desetletjih najpogosteje uprizarjajo z okrajšavami kot sklenjeno celoto, je eno njegovih zadnjih del. To je stvaritev zrelega avtorja, ki ga odlikuje globoko razumevanje človeških stremljenj in zmot, njih... View Article \n
Besedilo Sto nas je iz leta 2009, za katero je njegov švedski avtor Jonas Hassen Khemiri prejel norveško nagrado hedda za najboljšo dramo, je hkrati igrivo in silovito, neposredno in enigmatično, posebno in vseobsegajoče. V njem nastopajo tri ženske, morda pa je le ena – ali celo vse? Spregovorijo o življenju in mnoštvu življenjskih izbir. Rodijo... View Article \n
V provincialnem mestu so pred kratkim odprli zdravilišče. Vse kaže, da se obetata razvoj in prosperiteta, a doktor Stockmann odkrije, da je voda v zdravilišču onesnažena in zdravju nevarna, kar je zdaj nujno treba sanirati. Vendar pa župan in delničarji v projekt, ki že prinaša dobičke, niso pripravljeni vlagati novih sredstev. Ibsenova drama se ukvarja... View Article \n
Igro Jonathana Spectorja Eureka iz leta 2018 odpira sestanek upravnega odbora na zasebni osnovni šoli v Berkeleyju v Kaliforniji. Politična korektnost, ki preveva te sestanke, naj bi služila načelu popolne vključevalnosti in brezprizivni toleranci do različnih nazorov; ustvarja vtis o skupnosti, sposobni zgraditi zatočišče pred vsakovrstnimi tipi diskriminacije, ki je del tako ameriškega kot tudi našega... View Article \n
V provincialnem mestu so pred kratkim odprli zdravilišče. Vse kaže, da se obetata razvoj in prosperiteta, a doktor Stockmann odkrije, da je voda v zdravilišču onesnažena in zdravju nevarna, kar je zdaj nujno treba sanirati. Vendar pa župan in delničarji v projekt, ki že prinaša dobičke, niso pripravljeni vlagati novih sredstev. Ibsenova drama se ukvarja... View Article \n
Igro Jonathana Spectorja Eureka iz leta 2018 odpira sestanek upravnega odbora na zasebni osnovni šoli v Berkeleyju v Kaliforniji. Politična korektnost, ki preveva te sestanke, naj bi služila načelu popolne vključevalnosti in brezprizivni toleranci do različnih nazorov; ustvarja vtis o skupnosti, sposobni zgraditi zatočišče pred vsakovrstnimi tipi diskriminacije, ki je del tako ameriškega kot tudi našega... View Article \n
V provincialnem mestu so pred kratkim odprli zdravilišče. Vse kaže, da se obetata razvoj in prosperiteta, a doktor Stockmann odkrije, da je voda v zdravilišču onesnažena in zdravju nevarna, kar je zdaj nujno treba sanirati. Vendar pa župan in delničarji v projekt, ki že prinaša dobičke, niso pripravljeni vlagati novih sredstev. Ibsenova drama se ukvarja... View Article \n
Igro Jonathana Spectorja Eureka iz leta 2018 odpira sestanek upravnega odbora na zasebni osnovni šoli v Berkeleyju v Kaliforniji. Politična korektnost, ki preveva te sestanke, naj bi služila načelu popolne vključevalnosti in brezprizivni toleranci do različnih nazorov; ustvarja vtis o skupnosti, sposobni zgraditi zatočišče pred vsakovrstnimi tipi diskriminacije, ki je del tako ameriškega kot tudi našega... View Article \n
Med drugo svetovno vojno se je v sovjetski vojski borilo milijon deklet in žensk. Nekatere, še najstnice, so postale ostrostrelke, pilotke, mehaničarke, tankistke, bolničarke, kirurginje … Bile so pripravljene umreti za domovino in si hkrati najbolj želele, da ne bi umrle. Več desetletij kasneje je beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič prisluhnila njihovim besedam in... View Article \n
Lucy Kirkwood se uvršča v sam vrh sodobne svetovne dramatike. V igri Komarji izpostavi intrigantno bojišče med skrajnimi protipoli človeških usod in resnic. V središču dogajanja sta sestri Alice in Jenny. Alice je vrhunska znanstvenica na pragu zgodovinskega odkritja in svojemu delu posveča ves svoj čas, energijo in talent. Jenny je obremenjena z izgubo, skrbjo... View Article \n
»Ne moreš preprečiti, da bi ptice žalosti letele nad tvojo glavo, lahko pa preprečiš, da se ugnezdijo v tvojih laseh.« Kitajski pregovor Macmillan pravi, da se prek tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda še bolj kot kadarkoli. Ali kot pravi Ciril... View Article \n
Eclypse continues its club season at K4 on November 28 - returning to the basement after a year is Ukrainian DJ and producer Vlad Yaki. Known for his unique and energetic sets, Vlad Yaki is currently based in Berlin, where he is a resident at Ritter Butzke and Klunkerkranich. He is also the founder of the event series Reverse, Deeportament Community and Vlad Yaki Invites. As a producer, he release
Lucy Kirkwood se uvršča v sam vrh sodobne svetovne dramatike. V igri Komarji izpostavi intrigantno bojišče med skrajnimi protipoli človeških usod in resnic. V središču dogajanja sta sestri Alice in Jenny. Alice je vrhunska znanstvenica na pragu zgodovinskega odkritja in svojemu delu posveča ves svoj čas, energijo in talent. Jenny je obremenjena z izgubo, skrbjo... View Article \n